Going down under

Danes je prvi dan predavanj. Sem šla kupit material za branje, pa mi je skoraj slabo ratalo… Tolk debel material za vsak predmet, da ne štejem zraven še učbenikov, ki jih še nisem kupila…

Evo, še zadnji izlet, preden se začne resno delo. Šli smo v WhiteWater World, svet poln toboganov in vodnih dogodivščin. Si moram kar čestitat, da sem zbrala dovolj poguma za nekatere vožnje… čeprav sem odnesla nekaj manjših bušk in podplutb Kričalo se je tudi veliko

Sončnih opeklin tokrat ni bilo, ker sem se mazala na kake pol ure… he he, kožni rak, tokrat sem ti ušla, se vidiva drugič

Zdaj se grem pa pripravljat na predavanja, ki se začnejo v ponedeljek. Ko bi le vidli, koliko materiala imam za vsak predmet… kriza vam rečem. Bo treba študirat noč in dan, tko kot dosedaj.

Kot nekateri že veste, je bil danes dan za plažo. Spodaj so slikce, da se boste mal slinil, pa se po glavi tepli, zakaj niste šli z mano.

Še malo mojih misli…Broadbeach se nahaja eno uro vožnje po avtocesti stran. Mislim, da na Gold Coast predelu. Ko prideš tja, je vsak kvadratni meter natrpan s hoteli, nakupovalnimi središči in zelenimi parki. Malo stran iz mesta so pa že luštna naselja vrstnih hišic, s tem, da je vsaka popolnoma drugačna od druge. Plaža je ogroooomna, ampak res ogromna. Plava se pa lahko samo med dvema zastavicama, kateri postavijo reševalci iz vode. Pa tudi tukaj so veliki valovi, ki te vsak trenutek lahko spravijo na kolena.

Vročina je neusmiljena skozi cel dan, skrbet moraš za debelo plast zaščitne kreme pa kak klobuk. Pa še to se ti lahko zgodi, da te opeče na zgornji strani nog (kot mene danes, kljub polurnemu mazanju). Nakupovalna središča so polna ljudi, cene so zasoljene, kot se za turistično središe spodobi. Še vseeno pa sem našla smešno ugodne razglednice in koala medvedke… Moram še kak research narest, če je kje še bolj ugodno (malo mejim na Gorenjko, ja…pa ne čokolado).

Včeraj sem imela obvezno orientacijo za študente, ki študirajo prek izmenjave na Nathan kampusu. Nathan in Mt Gravatt, kjer sem jaz, sta med seboj oddaljena 10 minut vožnje z avtobusom. Povezuje ju brezplačni inter-campus bus.

Na orientaciji, ki je bila mimogrede eden izmed pogojev za ohranitev študentske vize, so nam v treh urah predstavili študijske zahteve, način dela v knjižnici, kje pridobiti avstralsko davčno številko ter študentsko izkaznico ter podobne koristne stvari. Splošni del pa je povezal tipični avstralski adrenalinjunkie, ki je predstavljal turistično agencijo Extreme adventures. Sem se počutla kot na kakšnem boot campu, takšen drill je bil.

Pa še nekaj slikc o Nathanu…

Zbudila sem se ob 4ih zjutraj, mi dehidracija ni dala spati. Zunaj lepo sveže, vse še temno, sam več al manj papige kričijo pa letajo po vejah (ne, nisem nič pila, res mamo papige, take zelene z oranžnordečim vratom; pa še Zokija, hišnega kuščarja v kopalnici, sam o njem kdaj drugič). Ostali so šli ven na Austin Powers zabavo, prišli v dom okol 4ih, 5ih…

Lih chatam z lubijem po msnju, pa se začne vpitje, glasna glasba in butanje po vratih po celem študencu… Pogledam na uro, komu se je zmešalo ob 6ih zjutraj… Pa so vsi resident advisorji na nogah in butajo po vratih. ‘’Alo! Vstat! Gremo na sprehod!'’ Vsi zaspani odpiramo vrata pa jih gledamo, ‘’A vi to resno??'’

No, se končno zrihtamo in spokamo ven pred študenca, pol pa v vrsti na bližnjo goro. Sej ne rečem, lep dan, svež zrak in super razgled na Brisbane v končni fazi, sam mal bi se lahko usmilil revčkov, k so cel večer in jutro žural.
Da ne omenjam žuljev na mojih prstih, ker nimam pravih čevljev za hodit s sabo… Prov treba je omejit prtljago na 20 kg na letalu, ja…

Orientacija se je začela uradno, imamo kar pester urnik.

Ob pol poldne v Roundhousu na spoznavnem trenutku, sledi kosilo in čas za razpakiranje (kar sem jaz k sreči že pred dnevi naredila).

Ob 2h popoldne Res Games, spoznavne igrice na 100 in en način, nato BBQ večerja in tematski žur v smislu Austin Powersa (škoda, ker nisem vzela s sabo kako prastaro disko oblačilo, da bi bila v stilu).

Moj koridor v študentu se počasi polni z mednarodnimi študenti, kmal ne bom več čiiist sama gledala tv-ja.

Še en cukr zame: včeraj sem odkrila Veronico Mars na TV ju, yessssss… to mi deli. Sicer je druga sezona, k sem jo že absolvirala, sam spomini so pa vseen dobri

Evo, pa sem se spravila slikce delat. Najprej malo moje sopce pa okolice, potem pa od kolidža, kjer bom imela predavanja.
            

Skupna kopalnica…

Skupna soba s tevejem, pralnica, koridor do moje sopce

Mal razgleda… (v ozadju se vidi Brisbane)

Kolidž pa predavalnice tam gor…do njih vodi strma pot, imenovana goat trail

Pa sem šla… prispela živa in zdrava, čeprav me je korejska hrana skor pokopala…Preživela 23 ur v zraku, večino časa prespala, jedla bore malo. Mislim seaweed soup pa sveže črne gobe? Da ne omenim, kako zatohlo je na letalu po taki pojedini. Bi ubijala za kakega dobrega purana.
Koga moram še skritizirat…aja, varnostnike na Frankfurtu, če ti niso paranoični, pol noben ni. Toliko, da niso šli mojga medota testirat, ali vsebuje kake delce smodnika al pa eksploziva. Kje naj zdaj najdem psihiatra za medota? Bogi revež, še zdaj se trese.

Še zdaj je soparno, pa je noč. Velik plus je, da imam dovolj veliko sobo in neomejen dostop do interneta. Nebesa.

WC-ji so unisex, tko da bom morala pazit, da se ne ustrašim kake gorile. Hrana je dobra, vsi super prijazni, ko da bi bili na tabletih. Vozijo po levi strani, pa skoraj brez varnostne razdalje. Še dobro, da sem zdržala pogled na cesto. Drugač pa tko kot v Sloveniji, kilometrske kolone že zjutraj na avtocesti. Moj merđo bi užival.

Slikce od sobe pa okolice bodo na voljo tekom tedna, ko se spravim k sebi in navadim na vročino. Za pokušino pa majhen razgled z letala…

Današnja nedelja je bila zelo lepa. Praznovala sem rojstni dan, bila na kosilu z družino, obiskala nekaj sorodnikov, dobila veliko daril… Z današnjim dnevom sem postala stara, skoraj sem že na vrsti za pokojnino in zdravstvene dodatke. Še malo, pa bom morala plačevat višjo provizijo na zavarovalnici za tvegano starost. Biti študent pri mojih letih je kar smešno, če pomisliš na nekaj desetletij nazaj.

Zdaj bo pa treba počasi začet pakirat za veliki dan, ko poletim. Še dvakrat grem spat v svojo posteljo… Kriza.

Btw: kdo bo pa moje rožice zalival?? A se kdo javi? Moje rožice drage, pa tolk dolgo sem vas vzgajala

Včeraj smo dobili novo pošiljko ubogih prijateljev v črnih vrečkah, danes zjutraj pa se je začelo… Najprej zaslišim vlačenje vrečke po stopnicah, potem zamolklo odpiranje in top udarec ob pult… zvoke sekljanja in rezanja.

Presenečena vstanem iz postelje in pohitim v kuhinjo, kjer je bila zabava že v polnem teku. Naš dobri prijatelj puran se je spet žrtvoval za naše blagostanje… daroval zrezke iz polnih grudi, tačko sem, vrat tja… mmmm, spet bo pojedina

Tamal je bil kar lucky, da ga niso policaji ustavili s polnim prtljažnikom kadavrov…Če je kdo gledal Dexterja, potem ve, kaj mislim

PS: Ne priporočam ogled slik vegetarijancem in ljudem s slabim želodcem.