Going down under

Nedelja popoldne je kot nalašč za en mali sprehod po kosilu. Šla sem v bližnji Toohey gozd, kateremu pripada tudi Mt Gravatt gora in njena okolica, bojda ena izmed aboridžinskih svetih gora (”the aborigines called Mount Gravatt ‘kaggur-mabul’ or ‘caggara-mahbill’, which means ‘place of echidna‘ or ‘echidna rests here’”). Bojda so ehidne oz. kljunati ježki poleg kljunašev edini sesalci, ki ležejo jajca. Luštne živalice…

Dobila sem tisto, kar sem pričakovala; tišino so prekinjali le glasovi ptic, polno malih kuščarjev vsepovsod, na srečo nobenega bližnjega srečanja s kačo, nekaj grafitov in lepo sončno vreme. Na gori je prekrasno mesto za martinčkanje s svojo boljšo polovico, sončenje in družinski piknik. Če se ti pa zahoče kratek treking, pa imaš na voljo številne potke okoli gore, ki te zaposlijo za 2-3 ure. Dobro je bilo…malo kratko a še vedno boljše kot čepeti v sobi.

…narastek se mi že tolk vidi, da sploh ni več smešno. Zdaj pa ves folk ve, da nisem naravna blondina. Pa še mal več kot en mesec mi manjka do odhoda domov, direkt na stol moje najljubše frizerke (Mirjam, I miss you).
Besede ne morejo opisat mojih občutkov zaradi tega…

Preko mostu, pa smo že na južnem bregu reke. South Bank je znan kulturen kotiček, kamor se lahko umakneš vrvežu mesta. Tako blizu mesta, pa vendar čisto nič podobno. Najbolj znani so vsakodnevni marketi, kjer si lahko kupiš piercing, vsakovrstni nakit, tetovažo s heno, hipijevska oblačila, modne dodatke in seveda, torbice

Malo pred marketi pa se skriva biser rokodelstva, ki me je presunil do dna srca. Kar od nekod se je pojavila Nepalska pagoda (kdo bi jo sicer pričakoval na tem mestu). Zgrajena je bila s strani katmandujskih rokodelcev za Expo 1988, predstavlja pa zgradbo miru, ljubezni, plodnosti in harmonije.

Par korakov stran pa že lahko uživaš v tropskem deževnem gozdu. Lično narejene sprehajalne steze te popeljejo v labirint zelenja ter tropskih živali.

Še par korakov dalje se nahaja peščena plaža sredi mesta, kar sem pa že pokazala v prejšnjem prispevku. Še zadnji utrinek cvetoče narave pred prihajajočo zimo…

Vzela sem si soboto frej, spakirala torbo in jo mahnila proti mestu. Sedla sem na taprav avtobus, ki je peljal v tapravo smer, yess. In že takrat sem vedela: “Danes bo super dan…” Brisbane CBD oziroma central business district je mesto polno nasprotij; zelenje v betonski džungli, prometni zamaški, a z avtobusom vselej pravočasno prideš kamorkoli (geniji so se spomnili ločene ceste samo za avtobuse), domačnost sredi nebotičnikov. Domačnost se nanaša na pravljično cerkev, ki je zrastla sredi nebotičnikov, ali obratno, so jo pustili kot spomin na stare čase.

V neposredni bližini pisane cerkve, pa se nahaja prezbiterijanska cerkev, malo bolj umirjene barve a zato nič manj pravljična.

Vrvež na cesti je nepopisen, zato pomaga, da je avtobusna postaja locirana pod samim mestom. Vozniki avtobusov morajo imeti tudi nekaj znanja spretnostne vožnje skozi ozke tunele pod mestom. Sledovi barve na zidovih pričajo, da niso vsi tako spretni

Skozi mesto teče Brisbane River, zato niti ni slabo, da so postavili obvoznico na reko…Po reki vozi tudi trajekt a na žalost še nisem izkoristila njegovih uslug.

Za konec še nekaj znamenitosti… Mestna hiša…zlata piramida…šola…mestna zakladnica (oziroma Treasury building).

Zvečer je potekal Talent Quest. Sicer smo imeli samo 6 prijavljenih talentov, a zato te toliko bolj nadarjene. Opravičujem se za slabo kvaliteto pa temo, samo je bilo posneto že pozno zvečer, pa nisem imela časa reflektorjev naštimat in vse pravilno osvetlit

Na prvem videu je Dale in njegovo bobnarsko ‘’znanje'’. Pri tejle akrobaciji je celo palčke prelomil na pol

[googlevideo]21114718616906137[/googlevideo]

Naslednji je lomilec ženskih src, Josh, poje pa malo prirejeno pesem o lepotah ženskega telesa… Josh je tudi dobil glavno nagrado.

[googlevideo]7332321289759329792[/googlevideo]

Edina ženska predstavnica Tickle in njen lepi glas…

[googlevideo]-1257729016135526477[/googlevideo]

Na koncu pa še naš samouk na klavirju, Zeuss. Vsako noč nas zaziblje v sanje z melodijo njegovih pesmi…

[googlevideo]6328822346061048228[/googlevideo]

Spet se malo oglašam. Sicer pa dvomim, da ste sploh opazili, da sem precej tiho Pretekle tedne sem delala eseje, pa izpit sem imela, zdaj pa moram čakati še par tednov, da dobim nazaj rezultate. Poleg tega sem imela še digitalca v okvari (memory card error), tako da sem izgubila vse veselje za pohajkovanja po okolici.
Včeraj sem pa nadoknadila v vsem tem, poskrbela malo za rekreacijo, stike z domačimi (beri: napisala na desetine razglednic) in končno šla po novo memory kartico za digitalca. In tole je prvo, kar je kartica posnela… Dala sem jim ime A path to hell… ker vodijo vse poti v žareče žrelo pekla… Morali bi biti tukaj včeraj zvečer…celotno nebo je bilo razžarjeno, kot da se za gorami skriva Dantejev pekel. Mogoče je pa samo Miklavž pekel piškote…