Going down under

Kdo bi si mislil, da tukaj, v deželi spodnji, tudi pride do zime. Termometer kaže 10 stopinj, sam ni toliko, verjemite mi. Mogoče je 10 stopinj pod ničlo, pa je tekočina v termometru primrznila na 10 stopinjah, iz nostalgičnih razlogov. In tako sedim v ledeni sobi, oblečena v puhovko, vsake toliko spijem vroč čaj, da mi kri zakroži po žilah, in zamišljeno gledam v pečko (a tale stvar sploh dela, a ima samo iz veselja oranžnordeče nitke…).

Prsti komaj tipkajo, toliko so otrdeli od mraza. In konstanten veter, ki zavija okoli vogalov, niti ne pomaga, samo še slabše je. Mogoče bo snežilo, če bom dovolj časa gledala v nebo…Mogoče…Ker bo potem topleje.

Včeraj sem mal sem in tja skakala, večinoma z Julianom. Sva šla v šoping center po njegove nove zvočnike, jaz sem jih lahko izbrala, kero zaupanje z njegove strani. Sem ga prepričala, da je vzel 50 dolarjev dražje zvočnike, samo zato, ker so imeli gumbe posebej (kaj se jaz spoznam na tehniko, glavno da dobro izgleda ) Potem sva maširala gor in dor po šoping centru, si podajala težke zvočnike in hodila iz enega bankomata na drugega, ter še v dve banki, da je prenesel denar iz ene kreditne kartice na drugo, položil denar in trikrat preveril stanje na računih.

Seveda, nisem izgubila živcev, čeprav se mi je zdelo, da me je vzel s seboj samo za to, da pazim njegove zvočnike.
Izbrala sva tudi eno lepo ogrlico za njegovo bejbo, s safirnim obeskom…gledal je še zlato zapestnico, a se je odločil, da je ta teden dovolj stvari kupil zanjo (da ne omenim, da sta že neverjetnih 5 mesecev skupaj).

Po večerji sva se spravila v mesto, pogledat stojnice na marketu. Oči so se pasle, denarnica se je odpirala in denar je puhtel iz nje. Jaz sem bila bogatejša za eno ogrlico, on pa znova eno ogrlico z opali, zaman pa sem upala, da bom lahko kupila eno prečudovito zapestnico z opali…Ah ja, mogoče drugič.
Dan je bil še toliko bolj produktiven, ker sem si pogledala dva filma (priporočam The Illusionist) ter si ustvarila račune na Facebook in Myspace. Še malo manj kot dva tedna mi ostane tukaj v Brissieju, zato se moram potrudit, pa vse prijatelje iz tukaj zbrat na eno mesto, da ostanemo v stiku. Kdo ve, kdaj se bom spet vrnila nazaj. Dobra stvar mednarodnih prijateljev je pa seveda ta, da imam zagotovljeno pomoč kadarkoli bom obiskala njihove kraje…komaj čakam na Hong Kong, Singapur in Long Island…

Danes je bilo malo oddiha, dva izpita v dveh dneh, jutri pa še en. Še malo, pa bom pozabila mislit v slovenščini, ker je že čist naravno šprehat po angleško.
Od doma sem dobila slikce naših ljubljenčkov, še malo, pa jih bomo lahko pestvali. Nekaj novih je celo, tako da se jim moram še predstavit.

A niso najlepše živalce, kar ste jih kadarkoli videli? (btw, slike so last mojega brata, tako da je nedovoljeno distribuiranje prepovedano za več slikc pa kar lepo vabljeni na Exotic Animals).

Na obalo Newcastla, v New South Walesu, je včeraj nasedel tanker, imenovan Pasha Bulker. Reševalna ekipa se muči z reševanjem 21 članov posadke, ki so na krovu te velikanke. Sicer gre za ladjo, ki prevaža premog, vendar še vedno se lahko pripeti katastrofa, če izteče gorivo, ki poganja tanker (več na strani The Australian).

Zanimive so mi pa fotografije ladje, nasedene na plažo… zato tudi ta objava. Kot da bi gledal kako fantazijsko sliko…

En majhen izlet prek vikenda v Byron Bay dene lepo za dušo. Na žalost smo cajtali prehlad, samo je Panadol perfektno odigral svojo vlogo. Odrinili zgodaj zjutraj v soboto, se spotoma ustavili v Coolangatti, kjer smo občudovali veliko starih avtomobilov, nato pa nadaljevali do Byrona. Byron Bay je priljubljeno počitniško mesto za družine z malimi otroki, surferje in ostale popotnike. Nahaja se nekaj kilometrov stran od meje s Queenslandom, v New South Walesu. Prvo kot prvo smo krenili na plažo. Ostali so se zabarikadirali v pesku, sama pa sem nadaljevala pot do svetilnika nad mestom. Mičken slikc, kot se spodobi za mojo sopco…

Oltimerji v Coolangatti ter naše prevozno sredstvo

Smo že pred našim hostlom, zdaj je pa potrebno še vso kramo ven iz avtobusa preložit…

Po razpakiranju potovalk smo si ženske oblekle kopalke in jo švignile na plažo.

Še nekaj za Badoga, da se mu sline zacedijo

Kot vidite je bilo vreme super, mogoče malo oblačno, a vseeno vroče. Medtem ko so se kolegice pražile na soncu sem se jaz potikala naokoli in raziskovala okolico. Z obžalovanjem moram povedat, da sem uspela napolnit spominsko kartico digiča v dveh do treh urah, tako da moram definitivno za ostale podvige kupit večjo.

Po hribu navzgor, kake kilometer in pol in sem že bila na Cape Byron in v bližini svetilnika. Ogled le-tega je brezplačen, pomojem, noter nisem šla gledat, ker se je že mračilo, poleg tega me je začelo zebst v kratkih rokavih in hlačkah…

Zvečer smo se zabavale z našimi sosedi, simpatičnimi Švicarji. Med našo Claire in Michaelom je v trenutku preskočila iskrica, tako da sploh ni prespala v naši sopci. Sta pa zasedla sosednjo sobo, tako da je njihov cimer moral prespat v naših pogradih

Thomas, Martin, Ricco in Michael, golobčka ter naša sopca….

Kasneje so se šli skupno zabavat in spoznavat v bližnji lokal, Cheeky Monkey’s, kjer so delali štalo (beri policija je dvakrat posredovala, poleg tega so iskali ukradeno torbico in se pretepali z varnostniki). Jaz sem prebolevala prehlad, tako da sem o vsem poslušala zjutraj. Pomojem bi me še izgnali iz države, če bi bila zraven, in počela svoje traparije, ki jih počnem v Sloveniji…Niso tako tolerantni tukaj kot doma

Sobotni večer se je končal, zjutraj smo morali spakirati do desetih zjutraj. Sledil je obilen zajtrk in za nekatere plaža, za nekatere pa nedeljski market. Seveda sem šla zapravljat denar in gledat luštne stvari, kot vsaka normalna ženska. Za moj okus je bilo sicer preveč hipijevskih stvari, samo ok, naj imajo svoj prostor za kajenje đole, igranje kitar in volnenih izdelkov.

Lepo je bilo, bomo še šli nazaj…

[googlevideo]6526091741636312603[/googlevideo]

[googlevideo]-6481816880675178354[/googlevideo]