Going down under

Šola v Brisbaneu se je iztekla, izpiti so vsi narejeni, tako da sem že odpotovala domov, ostala nekaj dni v Sloveniji in odpotovala dalje v Veliko Britanijo. Trenutno sem v Keelu, v Straffordshireu, obiskujem pa poletno šolo z ostalimi študenti iz naše izmenjave. Na izmenjavo v Veliko Britanijo, Francijo, Slovenijo in Avstralijo nas je šlo 20, vsak na določeno univerzo, ki jo je imel na izbiro. Zaključek se pa dogaja v tem pričujočem mesecu, ko bomo spoznavali lepote in skrivnosti našega študija.

Nekaj zadnjih slik Brisbanea in botaničnega vrta sredi mesta, deževalo je, ko sem šla…

Potovanje domov je bilo spet logistična zanka, podkrepljena z dežjem in nenehnimi varnostnimi pregledi na letališčih. Kot posladek se mi je ponudila možnost bivanja v hotelu s petimi zvezdicami v Južni Koreji, kar sem seveda sprejela, z nekaj trenutki samovolje, ker sem imela rezervirano sobo v hotelu z eno zvezdico… Samo ok, ne ponudi se mi vsak dan soba v elitnem hotelu, brezplačna večerja in zajtrk ter prevoz do letališča, zato sem se vdala v usodo.

Letela sem več ali manj s Korean Airom, in edina pripomba je spet glede hrane. Čeprav sem vsakič vzela evropski menu, sem še zmeraj trpela zraven. Mogoče pa samo ne znajo delat užitne hrane, tele družbe za letalski catering. Kakorkoli že, pogledala sem si okoli 5-6 filmov tekom leta, poslušala nekaj glasbe, celo poskusila zaspat… in smo prispeli na Frankfurtu. Še nekaj ur čakanja, ponovni varnostni pregled in že smo bili na Adriinem letalu, smer Jože Pučnik… Leta se ne spomnim, ker sem ga prespala.

Nekaj slik z letala, zadnja slika je razgled s hotela v Južni Koreji…

Doma sem bila le kratek čas, toliko, da sem poskusila nekaj domače kuhinje, obiskala nekaj prijateljev, spoznala nekaj novih in razdelila darila iz Avstralije. Več ali manj je minilo v stanju zaspanosti in zmedenosti (jetlag je morilski). Na žalost me najslajši del prihoda domov še čaka, tako da še nekaj tednov, pa bom popolnoma srečna.

Velika Britanija je, kot si lahko mislite brez posebnega naprezanja možganskih celic, deževna in otožna, čeprav naj bi bilo poletje…Predvsem je pa neznosno draga.
Iz Benetk sem poletela proti Manchestru, po nekajurni zamudi leta, v Manchestru ravno zaradi zamude letala zamudila zadnji avtobus do naslednje postaje, zato smo pač prespali na letališču. Kaj pa je to, nič lažjega. Kovček in ostale torbice oviješ okoli sebe, se zaviješ v pretanko jopico in poskušaš zaspati v presvetli čakalnici na letališču. Niso me okradli, naj povem.

Nekaj čez četrto uro zjutraj je bil naslednji avtobus, ki bi ga baje morala rezervirat. K sreči je bil en sedež prost za mene in moj kovček. Odložili so me na postaji Stoke-On-Trent, majhna vaška zadevica, kjer so povečini še vedno delavci v bližnjih tovarnah, slišiš pa tisti trd angleški naglas, ki ga komaj razumeš. Ok, počakam še na avtobus, ki me odpelje do univerze, ki bo dom za naslednjih nekaj tednov. Tamkaj spet čakanje, da se kdo spomni v katero poletno šolo spadam, kje je pravzaprav moja soba in kako prit do tja. Resno sem zmatrana že od potovanj…

Moja nova sopca za ta mesec in Lindsay Court, študentski dom, v katerem sem…

Plan za naslednjih nekaj tednov? Vsak dan eno predavanje, včasih tudi dve, v vmesnem času priprava obrokov in nakupovanje špecerije ali pa samo ogledovanje Newcastla, v večernem času pa brezalkoholne pijače v bližnjih pubih. Ja, seveda, da ne pozabim omenit tega. Moški ne smejo vstopit v pub v kratkih hlačah, tudi če so te hlače samo pet centimetrov nad gležnjem. Druga stvar, osebni dokument moraš pokazat tudi, če hočeš samo kokakolo. Saj res, da mi mehurčki škodujejo, samo to je pa že nesmisel…