Going down under

Včeraj sem mal sem in tja skakala, večinoma z Julianom. Sva šla v šoping center po njegove nove zvočnike, jaz sem jih lahko izbrala, kero zaupanje z njegove strani. Sem ga prepričala, da je vzel 50 dolarjev dražje zvočnike, samo zato, ker so imeli gumbe posebej (kaj se jaz spoznam na tehniko, glavno da dobro izgleda ) Potem sva maširala gor in dor po šoping centru, si podajala težke zvočnike in hodila iz enega bankomata na drugega, ter še v dve banki, da je prenesel denar iz ene kreditne kartice na drugo, položil denar in trikrat preveril stanje na računih.

Seveda, nisem izgubila živcev, čeprav se mi je zdelo, da me je vzel s seboj samo za to, da pazim njegove zvočnike.
Izbrala sva tudi eno lepo ogrlico za njegovo bejbo, s safirnim obeskom…gledal je še zlato zapestnico, a se je odločil, da je ta teden dovolj stvari kupil zanjo (da ne omenim, da sta že neverjetnih 5 mesecev skupaj).

Po večerji sva se spravila v mesto, pogledat stojnice na marketu. Oči so se pasle, denarnica se je odpirala in denar je puhtel iz nje. Jaz sem bila bogatejša za eno ogrlico, on pa znova eno ogrlico z opali, zaman pa sem upala, da bom lahko kupila eno prečudovito zapestnico z opali…Ah ja, mogoče drugič.
Dan je bil še toliko bolj produktiven, ker sem si pogledala dva filma (priporočam The Illusionist) ter si ustvarila račune na Facebook in Myspace. Še malo manj kot dva tedna mi ostane tukaj v Brissieju, zato se moram potrudit, pa vse prijatelje iz tukaj zbrat na eno mesto, da ostanemo v stiku. Kdo ve, kdaj se bom spet vrnila nazaj. Dobra stvar mednarodnih prijateljev je pa seveda ta, da imam zagotovljeno pomoč kadarkoli bom obiskala njihove kraje…komaj čakam na Hong Kong, Singapur in Long Island…

…narastek se mi že tolk vidi, da sploh ni več smešno. Zdaj pa ves folk ve, da nisem naravna blondina. Pa še mal več kot en mesec mi manjka do odhoda domov, direkt na stol moje najljubše frizerke (Mirjam, I miss you).
Besede ne morejo opisat mojih občutkov zaradi tega…

Evo, mojih tihotapskih dni je konec. Sem vedla, da mora biti razlog, zakaj je en paket prišel pozneje kot oblačila in nujni pripomočki Od doma so mi poslali dva paketa z nujnimi stvarmi, ker seveda na letalo lahko nesem samo 20kg stvari (s tem računam tudi 5 kilogramski kovček). In valda ne moreš prinest s sabo kaj preveč pametnega. Nakupovanje tukaj se pa nekako ne splača, ker je študentski proračun pač majhen, a ne…
Zunaj na naslovnici nalepka, da je bil paket odprt s strani pošte, notri dve zloženki z obrazložitvijo, da mi sicer niso nič odvzeli, da pa je bil potreben nujen pregled, ker je rentgen pokazal sumljive stvari. In ja, res so bile sumljive Moje superge in talepi natikači. Še trivia… Če ne bi bili lepo oprani in bleščeče čisti, bi mi jih carina odvzela in me štrafala zaradi vnosa zemlje v državo. Ki lahko škodi flori in fauni ter turizmu Avstralije. Še veš ne, pa si ožigosan za državnega sovražnika št. 1.

Danes je prvi dan predavanj. Sem šla kupit material za branje, pa mi je skoraj slabo ratalo… Tolk debel material za vsak predmet, da ne štejem zraven še učbenikov, ki jih še nisem kupila…

Zbudila sem se ob 4ih zjutraj, mi dehidracija ni dala spati. Zunaj lepo sveže, vse še temno, sam več al manj papige kričijo pa letajo po vejah (ne, nisem nič pila, res mamo papige, take zelene z oranžnordečim vratom; pa še Zokija, hišnega kuščarja v kopalnici, sam o njem kdaj drugič). Ostali so šli ven na Austin Powers zabavo, prišli v dom okol 4ih, 5ih…

Lih chatam z lubijem po msnju, pa se začne vpitje, glasna glasba in butanje po vratih po celem študencu… Pogledam na uro, komu se je zmešalo ob 6ih zjutraj… Pa so vsi resident advisorji na nogah in butajo po vratih. ‘’Alo! Vstat! Gremo na sprehod!'’ Vsi zaspani odpiramo vrata pa jih gledamo, ‘’A vi to resno??'’

No, se končno zrihtamo in spokamo ven pred študenca, pol pa v vrsti na bližnjo goro. Sej ne rečem, lep dan, svež zrak in super razgled na Brisbane v končni fazi, sam mal bi se lahko usmilil revčkov, k so cel večer in jutro žural.
Da ne omenjam žuljev na mojih prstih, ker nimam pravih čevljev za hodit s sabo… Prov treba je omejit prtljago na 20 kg na letalu, ja…

Današnja nedelja je bila zelo lepa. Praznovala sem rojstni dan, bila na kosilu z družino, obiskala nekaj sorodnikov, dobila veliko daril… Z današnjim dnevom sem postala stara, skoraj sem že na vrsti za pokojnino in zdravstvene dodatke. Še malo, pa bom morala plačevat višjo provizijo na zavarovalnici za tvegano starost. Biti študent pri mojih letih je kar smešno, če pomisliš na nekaj desetletij nazaj.

Zdaj bo pa treba počasi začet pakirat za veliki dan, ko poletim. Še dvakrat grem spat v svojo posteljo… Kriza.

Btw: kdo bo pa moje rožice zalival?? A se kdo javi? Moje rožice drage, pa tolk dolgo sem vas vzgajala

Yesss!

Pogodba je podpisana, priporočila so prišla, letalska karta je v mojih rokah… Še manj kot en teden in že bom na poti v daaaljno deželo. Moram rečt, da se definitivno ni splačalo imet živčnih zlomov zaradi vseh težav in problemov, ki so se pojavili na polletnem urejanju birokracije za potovanje.

Mislim, ok… zgubite mi rezervacijo za letalsko karto dva tedna pred letom… Ne mi povedat, da nimam več letala do male celine na koncu morja… Da pa še enkrat naredim rezervacijo pri isti agenciji, pa mi še v drugo isto naredijo?? Hja, murphijev zakon pa švejkovi nasveti veljajo v določenih zadevah.

Še dobro, da nisem verjela njihovim prijaznim zagotovilom, da bo vse v redu, in si zrihtala letalsko karto drugje…

Avstralija…here I come