Še nekaj filmčkov, da ne boste spet rekli, da dajem dolgočasne objave

[googlevideo]-582393829903463008[/googlevideo]

[googlevideo]4821619250575456613[/googlevideo]

Najbolj razburljiva vožnja v parku, Nemesis…noge imaš 10cm na tlemi, ko drviš nad nevarnimi skalami…sami spinningi in loopi…

[googlevideo]-3363384362072274862[/googlevideo]

Nekaj zadnjih slik Brisbanea in botaničnega vrta sredi mesta, deževalo je, ko sem šla…

Potovanje domov je bilo spet logistična zanka, podkrepljena z dežjem in nenehnimi varnostnimi pregledi na letališčih. Kot posladek se mi je ponudila možnost bivanja v hotelu s petimi zvezdicami v Južni Koreji, kar sem seveda sprejela, z nekaj trenutki samovolje, ker sem imela rezervirano sobo v hotelu z eno zvezdico… Samo ok, ne ponudi se mi vsak dan soba v elitnem hotelu, brezplačna večerja in zajtrk ter prevoz do letališča, zato sem se vdala v usodo.

Letela sem več ali manj s Korean Airom, in edina pripomba je spet glede hrane. Čeprav sem vsakič vzela evropski menu, sem še zmeraj trpela zraven. Mogoče pa samo ne znajo delat užitne hrane, tele družbe za letalski catering. Kakorkoli že, pogledala sem si okoli 5-6 filmov tekom leta, poslušala nekaj glasbe, celo poskusila zaspat… in smo prispeli na Frankfurtu. Še nekaj ur čakanja, ponovni varnostni pregled in že smo bili na Adriinem letalu, smer Jože Pučnik… Leta se ne spomnim, ker sem ga prespala.

Nekaj slik z letala, zadnja slika je razgled s hotela v Južni Koreji…

Doma sem bila le kratek čas, toliko, da sem poskusila nekaj domače kuhinje, obiskala nekaj prijateljev, spoznala nekaj novih in razdelila darila iz Avstralije. Več ali manj je minilo v stanju zaspanosti in zmedenosti (jetlag je morilski). Na žalost me najslajši del prihoda domov še čaka, tako da še nekaj tednov, pa bom popolnoma srečna.

Velika Britanija je, kot si lahko mislite brez posebnega naprezanja možganskih celic, deževna in otožna, čeprav naj bi bilo poletje…Predvsem je pa neznosno draga.
Iz Benetk sem poletela proti Manchestru, po nekajurni zamudi leta, v Manchestru ravno zaradi zamude letala zamudila zadnji avtobus do naslednje postaje, zato smo pač prespali na letališču. Kaj pa je to, nič lažjega. Kovček in ostale torbice oviješ okoli sebe, se zaviješ v pretanko jopico in poskušaš zaspati v presvetli čakalnici na letališču. Niso me okradli, naj povem.

Nekaj čez četrto uro zjutraj je bil naslednji avtobus, ki bi ga baje morala rezervirat. K sreči je bil en sedež prost za mene in moj kovček. Odložili so me na postaji Stoke-On-Trent, majhna vaška zadevica, kjer so povečini še vedno delavci v bližnjih tovarnah, slišiš pa tisti trd angleški naglas, ki ga komaj razumeš. Ok, počakam še na avtobus, ki me odpelje do univerze, ki bo dom za naslednjih nekaj tednov. Tamkaj spet čakanje, da se kdo spomni v katero poletno šolo spadam, kje je pravzaprav moja soba in kako prit do tja. Resno sem zmatrana že od potovanj…

Moja nova sopca za ta mesec in Lindsay Court, študentski dom, v katerem sem…

Plan za naslednjih nekaj tednov? Vsak dan eno predavanje, včasih tudi dve, v vmesnem času priprava obrokov in nakupovanje špecerije ali pa samo ogledovanje Newcastla, v večernem času pa brezalkoholne pijače v bližnjih pubih. Ja, seveda, da ne pozabim omenit tega. Moški ne smejo vstopit v pub v kratkih hlačah, tudi če so te hlače samo pet centimetrov nad gležnjem. Druga stvar, osebni dokument moraš pokazat tudi, če hočeš samo kokakolo. Saj res, da mi mehurčki škodujejo, samo to je pa že nesmisel…

Prsti komaj tipkajo, toliko so otrdeli od mraza. In konstanten veter, ki zavija okoli vogalov, niti ne pomaga, samo še slabše je. Mogoče bo snežilo, če bom dovolj časa gledala v nebo…Mogoče…Ker bo potem topleje.

Seveda, nisem izgubila živcev, čeprav se mi je zdelo, da me je vzel s seboj samo za to, da pazim njegove zvočnike.
Izbrala sva tudi eno lepo ogrlico za njegovo bejbo, s safirnim obeskom…gledal je še zlato zapestnico, a se je odločil, da je ta teden dovolj stvari kupil zanjo (da ne omenim, da sta že neverjetnih 5 mesecev skupaj).

Po večerji sva se spravila v mesto, pogledat stojnice na marketu. Oči so se pasle, denarnica se je odpirala in denar je puhtel iz nje. Jaz sem bila bogatejša za eno ogrlico, on pa znova eno ogrlico z opali, zaman pa sem upala, da bom lahko kupila eno prečudovito zapestnico z opali…Ah ja, mogoče drugič.
Dan je bil še toliko bolj produktiven, ker sem si pogledala dva filma (priporočam The Illusionist) ter si ustvarila račune na Facebook in Myspace. Še malo manj kot dva tedna mi ostane tukaj v Brissieju, zato se moram potrudit, pa vse prijatelje iz tukaj zbrat na eno mesto, da ostanemo v stiku. Kdo ve, kdaj se bom spet vrnila nazaj. Dobra stvar mednarodnih prijateljev je pa seveda ta, da imam zagotovljeno pomoč kadarkoli bom obiskala njihove kraje…komaj čakam na Hong Kong, Singapur in Long Island…

A niso najlepše živalce, kar ste jih kadarkoli videli? (btw, slike so last mojega brata, tako da je nedovoljeno distribuiranje prepovedano za več slikc pa kar lepo vabljeni na Exotic Animals).

Zanimive so mi pa fotografije ladje, nasedene na plažo… zato tudi ta objava. Kot da bi gledal kako fantazijsko sliko…

Oltimerji v Coolangatti ter naše prevozno sredstvo

Smo že pred našim hostlom, zdaj je pa potrebno še vso kramo ven iz avtobusa preložit…

Po razpakiranju potovalk smo si ženske oblekle kopalke in jo švignile na plažo.

Še nekaj za Badoga, da se mu sline zacedijo

Kot vidite je bilo vreme super, mogoče malo oblačno, a vseeno vroče. Medtem ko so se kolegice pražile na soncu sem se jaz potikala naokoli in raziskovala okolico. Z obžalovanjem moram povedat, da sem uspela napolnit spominsko kartico digiča v dveh do treh urah, tako da moram definitivno za ostale podvige kupit večjo.

Po hribu navzgor, kake kilometer in pol in sem že bila na Cape Byron in v bližini svetilnika. Ogled le-tega je brezplačen, pomojem, noter nisem šla gledat, ker se je že mračilo, poleg tega me je začelo zebst v kratkih rokavih in hlačkah…

Zvečer smo se zabavale z našimi sosedi, simpatičnimi Švicarji. Med našo Claire in Michaelom je v trenutku preskočila iskrica, tako da sploh ni prespala v naši sopci. Sta pa zasedla sosednjo sobo, tako da je njihov cimer moral prespat v naših pogradih

Thomas, Martin, Ricco in Michael, golobčka ter naša sopca….

Kasneje so se šli skupno zabavat in spoznavat v bližnji lokal, Cheeky Monkey’s, kjer so delali štalo (beri policija je dvakrat posredovala, poleg tega so iskali ukradeno torbico in se pretepali z varnostniki). Jaz sem prebolevala prehlad, tako da sem o vsem poslušala zjutraj. Pomojem bi me še izgnali iz države, če bi bila zraven, in počela svoje traparije, ki jih počnem v Sloveniji…Niso tako tolerantni tukaj kot doma

Sobotni večer se je končal, zjutraj smo morali spakirati do desetih zjutraj. Sledil je obilen zajtrk in za nekatere plaža, za nekatere pa nedeljski market. Seveda sem šla zapravljat denar in gledat luštne stvari, kot vsaka normalna ženska. Za moj okus je bilo sicer preveč hipijevskih stvari, samo ok, naj imajo svoj prostor za kajenje đole, igranje kitar in volnenih izdelkov.

Lepo je bilo, bomo še šli nazaj…

[googlevideo]6526091741636312603[/googlevideo]

[googlevideo]-6481816880675178354[/googlevideo]

Dobila sem tisto, kar sem pričakovala; tišino so prekinjali le glasovi ptic, polno malih kuščarjev vsepovsod, na srečo nobenega bližnjega srečanja s kačo, nekaj grafitov in lepo sončno vreme. Na gori je prekrasno mesto za martinčkanje s svojo boljšo polovico, sončenje in družinski piknik. Če se ti pa zahoče kratek treking, pa imaš na voljo številne potke okoli gore, ki te zaposlijo za 2-3 ure. Dobro je bilo…malo kratko a še vedno boljše kot čepeti v sobi.